PROTITURŠKA OBRAMBA

Glavno breme obrambe so nosili prebivalci habsburških dežel, ki so mejile na Osmansko cesarstvo. Same so organizirale obrambo, saj na cesarsko oblast sprva  niso mogle računati.

VOJSKA

Deželna vojska, ki je bila okrepljena s podložniki, je bila nestalna in slabo učinkovita zaradi neizvežbanosti. Najemniška vojska je bila profesionalna, a draga.

OBRAMBA MEST

Meščani in plemstvo so bili za obzidji bolj ali manj varni. Zaradi obrambe so nekatera naselja (Lož, Višnja gora, Kočevje, Krško) dobila mestne pravice in bila povzdignjena v mesta. Večina mest, gradov in samostanov je utrdila svoja obzidja.

OBRAMBA PODEŽELJA

Nezaščiteni kmetje so sprva bežali v gozdove in na težko dostopne kraje, sčasoma pa so na vzpetinah ali okoli cerkva postavili obzidja – tabore. Ko so zazvonili zvonovi ali na hribih zagorele grmade – kresovi, ki so naznanjali prihod Turkov, so se ljudje zatekli znotraj obzidanih utrjenih pribežališč in se branili na svoj način. Da bi otežili prehode turške vojske so ljudje po dolinah in v soteskah gradili pregrade (“turške šance”).

VOJNA KRAJINA

Deželni stanovi so ustanovili obrambni pas – Vojno krajino. Bila je vojaško urejeno območje na hrvaško-turški meji (15. – 19. st.). Njen glavni namen je bil zadržati turški prodor v notranjost. Krajišniki so za opravljanje vojaške službe dobili določene cesarske ali knežje privilegije – zemljo in versko svobodo, podrejeni so bili izključno deželni oblasti in bili osebno svobodni.

Grajski kompleks Kostel (CŠOD Dom Fara) >>>


♦   Protiturška obramba – Več >>>