V vsem obdobju vpadov so glavno težo obrambe nosili prebivalci dežel, ki so mejile na Turke – Kranjska, Štajerska, Koroška in Hrvaška. Same so organizirale obrambo, saj na cesarsko oblast sprva niso mogle računati.
- Deželna vojska – Vsak zemljiški gospod je moral prispevati določeno število mož, glede na dohodke od svoje posesti. Deželna vojska ni bila stalna, ampak se je zbrala po potrebi. V začetku 16. st. so med redne konjenike in pešce vpoklicali tudi kmete podložnike – “črna vojska”. Udarna moč deželne vojske je bila nestalna in slabo učinkovita zaradi neizvežbanosti (dežela Koroška je npr. zbrala samo 120 konjenikov).
- Najemniška vojska – sčasoma so vojake tudi najeli in jim službo plačali. Opremljena je bila s hladnim (meči, bodala, bojni biči, helebarde in sulice) in strelnim orožjem. Nekoliko kasneje so zaposlili tudi uskoke. Najemniško vojsko so vzdrževali posredno vsi prebivalci s povišanjem davkov.
- Nekatera mesta so priznala turško nadoblast, zanjo plačevala davek (Dubrovnik), Turki pa so jim pustili samostojnost.
- Utrjevanje mest – posamezna mesta so se utrdila z okopi, jarki, okrepljenimi obzidji, stražnimi stolpi, bastijoni, mestnimi vhodi idr. Po deželi je nastala mreža utrdb, ki je nudila zaščito večjemu številu prebivalstva.
- Mestne pravice trgom – po knežjem odloku so bili nekateri trgi (Kočevje, Krško, Lož, Višnja gora) povzdignjeni v mesta, ki so imela pravico zgraditi mestno obzidje.
- Vojna krajina – bila je poseben obrambni pas, vrsta utrdb na hrvaško-turški meji, v katerem se je v 16. stoletju dokončno oblikovala obramba Habsburške monarhije pred Turki. Sestavljal jo je obmejni sistem utrdb z vojaškimi posadkami. Pozneje je postala velika habsburška vojna provinca. Prebivalci Vojne krajine (krajišniki, uskoki) so bili pogodbeni najemniški vojaki. Cesar Ferdinand jim je za opravljanje vojaške službe, leta 1535, podelil zemljo, osebno svobodo in svobodo veroizpovedi. Leta 1577 je bilo v Vojni krajini 4795 vojakov.
Fevdalci in meščani so bili za obzidji gradov in mest bolj ali manj varni. Premoženje in polja podložnih kmetov so bila prepuščeno na milost in nemilost napadalcem. Prepuščeni so bili svoji iznajdljivosti.
- Sistem obveščanja – na razglednih točkah so uspešno in neprekinjeno začele delovati straže, ki so z vnaprej pripravljenimi kresovi opozarjali ljudi na pretečo nevarnost (Grmada, Straža, Stražišče…). Sistem so vzdrževali kmetje sami, le glavne točke so bile pod deželno oskrbo. Ko so zagorele grmade, so se umaknili v odročne skrite kotičke v svoji okolici ali v predhodno utrjene tabore.
- Utrjeni tabori – ljudje so utrdili okolico cerkva ali opuščenih gradov (grad nad Laškim še danes nosi ime Tabor). Pripravili so zaloge hrane in vode, obrambna sredstva, rezervne lokacije za umik in beg ter molili boga, da bo obramba uspešna…
- Dolinske zapore (“turške šance”) – za oteževanje turškega prehoda so zasekali gozdove, prekopali ceste, ali jih zasuli s kamnitimi plazovi, zastražili prehode in brodove na rekah, obzidali opazovalnice, sezidali okope in pregrade ipd. Največje zapore so bile pri Fari na Kočevskem, pri Ravnah na Koroškem ter na prelazih Ljubelj in Jezersko.
