Vlahi

je prvotno splošno ime, s katerim so južni Slovani po svoji naselitvi na Balkanu imenovali staroselsko romanizirano (“porimljanjeno”, “polatinjeno”) prebivalstvo – kolonizirane Romane, romanizirane Ilire, Tračane, prebivalce Vlaške v današnji Romuniji in druge, ki je bilo naseljeno po celotnem Balkanskem polotoku. Bili so nomadi in so se s čredami živali selili za pašo.

Ime je kasneje dobilo tudi druge pomene. Naziv Vlah se je prav gotovo najpogosteje uporabljal za manjše skupine romansko govorečega, večinoma živinorejsko-nomadskega prebivalstva Balkana  od Makedonije do Kvarnerskega zaliva. Razen s splošnim imenom Vlahi so jih imenovali tudi Aromuni (v Albaniji in Grčiji), Cincarji (v Makedoniji), Čiči (istrski Vlahi), Morlaki (v severni Dalmaciji) idr.

Vlahi so počasi opustili nomadski način življenja: najprej so začeli prezimovali v zasilnih naseljih, od 15. stoletja dalje pa so živeli v stalnih vlaških vaseh. Lastnikom pašnikov so morali plačevati davke (travarina, del prirasta živine) ali opravljati razna dela, na primer pasti živino svojega fevdalnega gospoda.

Večina Vlahov na ozemlju Balkana je že davno opustila svoj romanski (polatinjeni) jezik in kulturo (razen v istrski Čičariji), se asimilirala in prenehala obstajati kot posebna etnična skupina. Poimenovanje “Vlah” ni več označeval pripadnika etnične skupine, ampak tudi družbeno pripadnost (pastirji, živinorejci) – “vlah”. Za seboj pa so Vlahi zapustili mnogo, predvsem geografskih imen (npr. Laško, Lahomna, planina Stari Vlah pri srbskih Užicah…). Vlahi živijo danes samo še v osmih vaseh v Čičariji, kjer so deloma ohranili romanski jezik, več pa jih še vedno živi v Makedoniji, Albaniji in Grčiji.