Janičarje so sprva dobili s krvnim davkom nemuslimanov – na 20 do 40 hiš so jemali po enega fanta (10-18 let), ki so ga poturčili in izšolali v elitnega ter zvestega osmanskega vojaka.
Usposabljanje janičarjev je potekalo v discipliniranem in trdem delu v vojaških šolah. Janičarji so postali prve stalne vojaške enote osmanske države. Živeli so v vojašnicah in v mirnem času opravljali policijsko, gasilsko in sanitarno službo. Upokojeni janičarji so dobivali pokojnino, država pa je poskrbela tudi za njihove otroke.
Janičarji so sestavljali elitne pehotne enote dvorne in telesne straže sultana ter najučinkovitejše udarne oddelke turške pehote. Sprva so bili oboroženi z loki in sabljami, od 1440. pa so učinkovito uporabljali strelno orožje. Njihov skrbnik in poveljnik je bil sultan, ki je bil tudi sam vojak prve divizije janičarskega korpusa.
Ker so se janičarji zavedali svoje pomembnosti, so velikokrat upirali. Zahtevali so boljše življenjske pogoje ali višje plačilo, velikokrat celo narekovali državno politiko, z državnimi udari odstavljali sultane. Postajali so veleposestniki in trgovci, njihova borbena moč je upadala. Tradicionalno nasprotje med janičarji in muslimanskimi spahijami ter janičarsko vmešavanje v politiko je zaviralo napredek in leta 1826 so jih, po krvavi zadušitvi upora, ukinili.
Janičarji 
Jurij Kozjak 
Borbena formacija janičarjev
