Harač

je bil posebni davek v Osmanskem cesarstvu, ki so ga plačevali samo nemuslimani. Bil je neke vrste glavarina – davek na “glavo nemuslimana” in njegov dohodek ali pridelek. Plačevali so ga enkrat letno kot nekakšno nadomestilo za suženjstvo. Ženske, otroci, bolni in vojaki, harača niso plačevali.

Veliko staroselcev se je prostovoljno spreobrnilo v muslimansko vero. Muslimanom so bile dostopne dobro plačane službe in niso plačevali harača. Za začetek je bilo dovolj, da so ljudje spremenili svoj priimek, da so se odrekli svinjini in alkoholu ter bili vzorni državljani. Turška notranja politika je s tem poenotila prebivalstvo.

Alipašina džamija v Sarajevu – veliko prebivalcev Bosne in Hercegovine se je spreobrnilo v islam.

Hagija Sofija – arhitekturnimi elementi pričajo o preureditvi nekdanje krščanske Cerkve svete božje modrosti v mošejo.