Obdobje turških vpadov od začetka 15. do konca 16. stoletja je bilo zagotovo eno najtežjih v slovenski zgodovini.
S svojega ozemlja so Turki izvajali roparske pohode, s katerimi so oslabili območja in jih pripravili na osvojitev. Njihovi glavni cilji so bila ozemlja Beneške republike in Ogrske ter prodor v Srednjo Evropo. Ko so Turki zavzeli Bizantinsko cesarstvo (1453), jug Balkana, se ustalili v Bosni (1463) in porazili Madžare (1526), so postali sosedje Habsburžanov.
Prvič so Turki vpadli na ozemlje današnje Slovenije leta 1408, ko so vpadli v Belo krajino in izropali okolico Metlike. V 200 letih so ozemlje današnje Slovenije opustošili približno 60-krat, včasih tudi večkrat letno. Plenjenja so izvajale hitre konjeniške udarne skupine turške vojske, trajala pa so od nekaj dni do več tednov. S plenom so se vračali onstran reke Une, v meje takratnega Osmanskega imperija. Turki so požigali, ropali ter pobijali. V suženjstvo so odpeljali okoli 60.000 ljudi. Uničene so bile cele pokrajine. Obnova je bila dolga in dolgotrajna. Najbolj so trpeli ljudje na Kočevskem, v Beli krajini, na Dolenjskem, na Krasu ter na območju Podravja.
Zunanja politika cesarjev Habsburžanov je bila usmerjena na druga področja in se je s turško nevarnostjo ukvarjala samo občasno. Neorganiziranost skupne obrambe in nesoglasja med evropskimi državami so Turki s pridom izkoristili. Prebivalci naših dežel so bili prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Proti izurjeni in dobro vodeni turški vojski niso imeli veliko možnosti za uspeh. Beneška republika in habsburške dežele Kranjska, Štajerska in Koroška so same organizirale obrambo, ki so jo posredno vzdrževali prebivalci dežel. Sčasoma so na hrvaško-turški meji vzpostavili vojaški obrambni pas – Vojno krajino.
Turški vpadi so usihali po porazu v pomorski bitki pri Lepantu (1571) in po zmagi združenih deželnih vojsk v bitki pri Sisku (1593).
