je bila poseben obrambni pas, ki je v obdobju 1463-1881 obstajal na hrvaško-turški meji in s katerim se je v 16. stoletju dokončno oblikovala obramba Habsburške monarhije pred Osmani. Sestavljal jo je obmejni sistem utrdb z vojaškimi posadkami. Poveljniška mesta so pripadali plemstvu notranjeavstrijskih dežel. Pozneje je Vojna krajina postala velika habsburška vojna provinca. Obrambni pas sta sestavljali Hrvaška vojna krajina z upravo v Karlovcu in Slavonska vojna krajina z upravo v Varaždinu.
Prebivalci Vojne krajine (krajišniki, uskoki) so bili pogodbeni najemniški vojaki, ki so imeli poleg vojaških tudi “policijske”, gasilske in sanitarne naloge. Cesar Ferdinand jim je za opravljanje vojaške službe, leta 1535, podelil osebno svobodo, zemljo ter svobodo veroizpovedi. Krajišniki so tako branili svojo zemljo, istočasno pa zadrževali turške prodore.
Leta 1577 je bilo v Vojni krajini 4795 vojakov. Vojno krajino so financirali iz izrednih in stalnih davkov. V obdobju 1537-1578 je finančna udeležba dežel za obrambo narasla – na Kranjskem 5,5-krat, Koroškem 2,5-krat in na Štajerskem 4-krat.
Grad Žužemberk 
trdnjava Nehaj nad Senjem 
Grad Otočec na Krki
Ivan Lenković, poveljnik Vojne krajine, organizator protiturške obrambe in udeleženec obrambe Dunaja na prvem turškem pohodu, 1529. Zadolžen je bil za obrambo hrvaških in slavonskih meja, zato je izdelal načrt za oblikovanje celovite obrambe. Cesar Ferdinand njegov predlog v celoti sprejme in tako leta 1553 nastane učinkovita Vojna krajina. Umrl je v Metliki, leta 1569, pokopan pa je v Frančiškanski cerkvi v Novem mestu. (HTV1, YouTube, hrvaško besedilo)
