Nezaščiteni kmetje so si okoli cerkva, opuščenih gradov ali na vrhovih vzpetin postavili obzidje in nastali so utrjeni protiturški tabori. Na slovenskem etničnem ozemlju so uredili okoli 350 protiturških taborov. Nekateri tabori (Djekše na Koroškem, Mozelj na Kočevskem…) so prerasli v večje obrambne komplekse, v katere je pribežalo tudi do 2000 prebivalcev več okoliških vasi. Ko so zazvonili zvonovi ali na hribih zagorele grmade – kresovi, ki so naznanjali prihod Turkov, so se ljudje zatekli znotraj obzidanih utrjenih pribežališč in se branili na svoj način.
Da bi otežili prehode turške vojske so ljudje po dolinah in v soteskah gradili pregrade (“turške šance”). Največje zapore so bile pri Fari na Kočevskem, pri Ravnah na Koroškem ter na prelazih Ljubelj in Jezersko.
Taborska cerkev Cerovo 
Šance pri Železni Kapli 
Tabor Hrastovlje 
Arheološko najdišče Turške šance pri Ravnah
