POSLEDICE TURŠKIH VPADOV

TRPLJENJE IN PRIZADETOST LJUDI

• • Ropanje, plenjenje – osiromašenje ljudi.
  • Požiganje, uničevanje, pobijanje – osiromašenje pokrajine, neobdelana polja, zapuščene vasi. Požganih je bilo 3057 vasi, 134 cerkva in 47 utrdb ter pobitih okoli 30.000 ljudi.
  • Zasužnjevanje ljudi – močne ljudi odpeljejo in prodajo kot delovno silo. Ocenjujejo, da so v času turških vpadov zasužnjili okoli 60 tisoč ljudi.
  • Krvni davek – mlade fante (10-18 let, po enega na 20 hiš) so ugrabili ter jih vzgojili v elitne vojake janičarje.
  • Povečani davki za obrambo – strahu in negotovosti so se pridružile še nove velike dajatve za obrambo dežele, ki so ljudi pahnile v revščino, ta pa v številne kmečke upore.
  • Dela pri obnovi in gradnji utrdb – kmetje so morali sodelovati pri gradnji obrambnih sistemov v obliki dodatne deželnoknežje tlake. Tudi večmesečne delovne obveznosti so jih odtegovale  od dela na domačijah.
  • Vpoklic podložnikov v vojsko – po potrebi je bil vpoklican vsak trideseti, dvajseti, deseti ali peti za orožje sposobni moški.

KMEČKI UPORI

Turški vpadi so dodatno katastrofalno poslabšali življenje podložnikov, ki so jih že dolgo pestile revščina, slabe letine, epidemije in naravne katastrofe, večanje dajatev, draginja, brezobzirno izkoriščanje ipd. Splošno nezadovoljstvo in brezizhodnost sta prerasla v kmečke upore (1478, 1515, 1573, 1635…), ki so jih fevdalci kruto zatrli.

OBLIKOVANJE DEŽELNE ZAVESTI

Z vzdrževanjem protiturškega razpoloženja (z razglasi, pozivi, tiskanimi letaki, razkazovanjem ujetnikov in orožja, s t. i. turškim zvonjenjem, cerkvenimi slikami in freskami, pridigami, molitvami, procesijami, s pesmimi itd.) so bremena prebivalstva, ki jih je prenašalo za zaščito sebe in svojega premoženja, postala na videz znosnejša. Ljudem celotne Notranje Avstrije je “pripadnost deželi” pomenila čustveno vsebino – varnost, zaščita, složnost. Prepoznavno se je začela izražati zavest o pripadnosti deželi (Korošci, Štajerci, Kranjci) – deželna zavest.

SELITVE IN SPREMENJENE SESTAVE PREBIVALSTVA

Turška osvajanja so povzročila ogromno preseljevanje prebivalstva, veliko ljudi pa prostovoljno sprejme islam. Pojavijo se nove kulturne osnove, običaji, vera, ureditev in izgled mest, nove kulturne rastline idr.

• • Oblikovanje pustot – Vladar je ljudem iz uničenega podeželja dovolil odhode v utrjena mesta. Marsikje na glavnih smereh turških vpadov so zaradi izselitev nastajala izpraznjena, neposeljena območja – pustote. V Posavju okoli Brežic in Sevnice je bilo opustelih okoli 34 % kmetij, v ptujskem gospostvu okoli 30 %. Leta 1527 je bilo v gospostvu Kostel naseljenih 300 kmetij, leta 1528 pa samo še 7 kmetij.
  • Uskoki – Z območij Balkana so se v strahu pred Turki umaknili nemuslimani v hrvaške, dalmatinske in slovenske/habsburške dežele (Kočevsko, Bela Krajina, Ptujsko polje). Habsburžani so jim dovolili “uskočiti” na izpraznjena podeželska območja. Ponudili so jim določene fevdalne privilegije za opravljanje vojaške službe in jim podelili zemljo. Domače prebivalstvo jih je imenovalo “uskoki” ali “prebežniki”. Veliko uskokov je bilo pravoslavne vere.
  • Naseljevanje muslimanov je potekalo v obratni smeri – skladno z izidom na bojišču so  iz severnejših območij naseljevali osvojena ali izpraznjena območja na jugu. Bosna je bila zaradi vojnih pohodov opustošena in redko naseljena. Turška politika je težila k poselitvi vsega ozemlja – tako je bila vsa zemlja obdelana (dovolj hrane za vojsko), na razpolago pa je bilo tudi dovolj ljudi za vpoklic v turško vojsko. Na izpraznjena območja so naseljevali živinorejce Vlahe (prostovoljno tiste, ki so jim bili naklonjeni, občasno pa tudi prisilno) in domače prebivalstvo, ki je prestopilo v islam.
  • Spreobrnitev v islam – Gospodarsko, družbeno in politično življenje v turški državi je bilo po reformah Sulejmana Veličastnega urejeno in vabljivo. Veliko staroselcev je prostovoljno prestopilo v islam. Dobro plačane službe so bile dostopne le muslimanom, ki tudi niso plačevali harača (glavarine – davek na “glavo nemuslimana” in njegov dohodek ali pridelek). Zaradi precejšnje verske strpnosti se novim privržencem islama ni bilo potrebno odreči svoji tradiciji. Za začetek je bilo dovolj, da so ljudje spremenili svoj priimek, da so se odrekli svinjini in alkoholu ter bili vzorni vojaki.

Srbska pravoslavna Cerkev je uspešno povezovala prebivalstvo in oblikovala narodno  identiteto ter uspešno omejevala islamizacijo prebivalstva. K temu je pripomogla tudi verska strpnost turške države, ki je bila veliko večja kot v primeru evropskih držav. Šele konec 16. st. je Srbska pravoslavna cerkev odprto nastopila proti Turkom. Zato se je prebivalstvo v bosanskih ozemljih islamiziralo veliko hitreje, kot na srbskih in črnogorskih ozemljih.